Od kod ime Jerela in zakaj tak logotip?

Jerela je bila ženska, ki je živela v hiši, ki sta jo kupila moja starša. Zaradi dotrajanosti same stavbe, sta Jerelino hišo podrla in na njenem mestu postavila novo, v kateri živimo sedaj. Ohranila sta samo ime, zato je naše domače ime pr`Jeret – oče je Jere, mami in tri sestre pa smo Jerele.

Jerela je umrla preden sem se rodila. Vse, kar sem njenega videla, je bila samo lepa rdeča posoda z belimi pikami, s katero sem se igrala le en dan. Starši so mi jo namreč zvečer, ko sem jim pokazala, s kakšno lepo posodico se igram, hitro vzeli in mi povedali, da je to Jerelina nočna posoda. Prepričana sem bila, da je to idealna igrača, vendar so bili starši drugačnega mnenja in je od takrat nisem več videla. Nanjo mi je ostal samo spomin in rdeča kahla z belimi pikami je pristala na glavi srednjega ptička v mojem logotipu.
Tudi ptički niso sami sebi namen, saj jih je okrog Jeretove hiše ogromno. Pozimi je po snegu vse prehojeno, drevesa so jih polna, poleti pa te zgodaj zjutraj prebudijo s petjem.

Teren okrog hiše je zelo ilovnat. V času, ko sem bila velik pomočnik pri gradnji (čas rdeče kahle), sem hotela kopati tudi oranžno zemljo, da bi lahko iz nje naredila kaj lepega. Starši so bili proti seveda tudi pri mojih idejah z zemljo in so mi raje kupili plastelin, ki je bil aktualen celo otroštvo.
Čas pa teče naprej in naključja te pripeljejo na pot, za katero nisi nikoli mislil, da bo tvoja.
V glinarjenju sem začela uživati in v vsakem izdelku je veliko ljubezni. Vsak izdelek je unikaten, v vsakem je del mene, tudi kakšna kletvica, za vsakim je ideja, ki jo je treba najprej realizirati v glavi, vsi pa so narejeni z velikim zagonom in željo, da nastane neponovljiva stvaritev.
Na žačetku, ko je pred mano na mizi kupček gline, nikoli ne vem, kaj bo iz njega nastalo. Ideje dobivam v vsakdanjem življenju, okolici, ljudeh, živalih, spominih na otroštvo in pravljicah, ki so mi jih kot otroku morali vsak dan brati in so pustile v meni veliko domišljije. Pravljice so tiste, ki nam povejo veliko življenjskih stvari, ki se jih kot “odrasli” ne zavedamo oz. nanje pozabimo in bistvo življenja vidimo v nepomembnih zadevah, tisto preprosto, iskreno, pošteno, nedolžno in ljubeče pa gre mimo nas.
Umetnik Pablo Picasso je nekoč zapisal: “Vsak otrok je umetnik, težava leži v tem, kako ostati umetnik, ko odrasteš.”

Ljuba pa mi je tudi misel neznanega avtorja: “Človek mora biti najprej in predvsem človek, potem lahko vsa umetnost izhaja iz tega.”

Obeh misli se držim tudi sama in iz bele in rjave gline naredim stvaritev, ki jo po prvem žganju pobarvam z engoba barvami, glimerji, barvnim glazurami ali jih poglaziram s prozorno glazuro. Po drugem žganju iz nekaterih izdelkov naredim svetilke, ure ali jih pritrdim na leseno podlago, katero tudi sama pripravim, in nastane slika.

Pri izdelavi upoštevam tudi vse vaše želje in po vašem naročilu naredim predmet, ki ga potrebujete zase ali za darilo.